Evropa se ne sme več bati, da bi se odzvala

Ruska hibridna vojna proti Evropi se ni začela z obsežno invazijo na Ukrajino niti v zadnjih letih. Kremeljske obveščevalne službe izvajajo sovražne operacije po vsej Evropi že odkar je Vladimir Putin prišel na oblast.

Evropa se že predolgo ni ustrezno odzivala. Nekateri so se bali, da bi močnejši odziv izzval Moskvo. A zgodilo se je ravno nasprotno. Kremelj oklevanje in strah pred eskalacijo razlaga kot šibkost, kar spodbuja nadaljnje agresije. Vsak šibek odziv Kremlju sporoča, da lahko preizkuša naslednjo mejo, povzroča še več motenj in kaosa v naših družbah, ne da bi se soočil s posledicami, ki bi bile dovolj resne, da bi spremenile njegovo ravnanje. Putin gre tako daleč, kolikor mu je dovoljeno. Strah pred eskalacijo ni preprečil eskalacije: še dodatno jo je spodbudil.

Evropa je tarča ruske hibridne vojne, ki postaja vse manj hibridna. Združuje vojaška in nevojaška orodja, pogosto zasnovana tako, da ostanejo pod pragom odprtega oboroženega spopada, vključno s kibernetskimi operacijami, dezinformacijami, gospodarskim prisiljevanjem, sabotažami in izkoriščanjem migracij kot orožja. Meja med hibridno in konvencionalno vojno se je zabrisala. Vsak dan slišimo o sabotažah in poskusih sabotaže na naši infrastrukturi ter o dronih, ki kršijo naš zračni prostor in so celo obremenjeni z eksplozivom, kot v Leipzigu. V času volitev se ruski kibernetski napadi in kampanje dezinformacij stopnjujejo. Motenje in ponarejanje signala GPS sta v vzhodnih obmejnih regijah Evrope vsakdanji pojav. 

Rusija ostaja glavna grožnja demokratični celovitosti Evrope. Na nas deluje prek manipulacije z informacijami in hibridnega vmešavanja. Z vzpostavitvijo več sto tisoč lažnih računov na družbenih omrežjih, zlasti v času volitev, poskuša vplivati na mnenje ljudi, prikazati Rusijo kot močno in nepremagljivo ter okrepiti narative in kandidate, ki so naklonjeni Kremlju.

Rusija ne deluje sama: ima partnerje v avtoritarnih državah, kot so Belorusija, Kitajska, Iran in Severna Koreja. Belorusija je na primer migracije na mejah EU spremenila v orožje, saj je bilo leta 2024 zabeleženih več kot 36 000 usklajenih poskusov prečkanja meje. V Baltskem morju so bila plovila, povezana s Kitajsko, vpletena v incidente, ki so poškodovali kritične podatkovne in električne kable.

Rusija, njeni zavezniki in njeni zastopniki se morajo soočiti z resničnimi posledicami, ne le z obsodbo. Potrebujemo skupno sliko groženj, močnejša orodja, večjo pripravljenost, resnične operativne zmogljivosti in voljo za njihovo uporabo. Na vsako kršitev suverenosti države članice se je treba odzvati z učinkovitimi povračilnimi ukrepi.

Države članice EU še niso razvile usklajenega odziva na hibridno vojskovanje na nacionalni ravni, na evropski ravni in, kjer je to primerno, v sodelovanju z NATO.

Vzhodna stranica Evrope je njena prva obrambna linija, zato potrebujemo hitrejše izvajanje pobude „Eastern Flank Watch“, ki je namenjena okrepitvi nadzora in obrambe vzdolž meja Unije z Rusijo in Belorusijo.

Prav tako moramo uvesti strožja pravila za imetnike ruskih potnih listov, ki vstopajo v EU. Najmanj, kar moramo storiti, je prepovedati vstop vsem, ki služijo v ruskih varnostnih in obveščevalnih organizacijah, vključno z nekdanjimi člani, ki so se bojevali v Ukrajini. 

EU mora uporabiti svojo gospodarsko in diplomatsko moč, da prepreči delovanje dejanske ruske flote in izogibanje sankcijam. Lastnike in upravljavce teh ladij je treba kaznovati. Poleg tega je treba znatno povečati posledice za poškodovanje kritične podvodne infrastrukture (CUI), da bodo delovale kot učinkovit odvračilni dejavnik. 

Potrebujemo boljšo izmenjavo obveščevalnih podatkov, več sredstev za boj proti dezinformacijam in močnejšo zaščito naše kritične infrastrukture. Predvsem pa potrebujemo sankcije, ki bodo rusko gospodarstvo zadele v samo srce. 

Od začetka ruskega napada na Ukrajino je skupina EPP zahtevala odločne sankcije, vendar je bil postopni pristop Sveta počasen, rusko gospodarstvo pa je imelo čas, da se prilagodi. Kremeljska propaganda trdi, da sankcije ne delujejo. To ni res. Sankcije delujejo, vendar zahtevajo strožje izvrševanje in drznejše ukrepe.

Julija je EU sprejela^21. paket sankcij proti Rusiji. Do konca leta bo uvoz ruskega utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) v EU prepovedan, uvoz plina po plinovodih pa se bo postopno ukinil do 30. septembra 2027. Evropski parlament je okrepil prvotni predlog Evropske komisije glede prepovedi uvoza nafte in njenih izdelkov ter skrajšal rok za prekinitev dolgoročnih pogodb v primerjavi s prvotnim predlogom. 

To so dobrodošle odločitve, vendar je treba storiti še več. Predlogi Evropskega parlamenta so navedeni v poročilu, ki ga je plenarno zasedanje sprejelo 16. septembra. Evropa je lahko močna, če to želi. Toda to odločnost preizkuša ogromen, lažni ruski propagandni stroj. 

Evropski voditelji se ne smejo več bati ukrepov, potrebnih za zaščito naše varnosti. Danes je Ukrajina primer volje do obrambe in zmage. Enako velja za Moldavijo in Armenijo, ki sta se soočili z obsežnimi hibridnimi napadi, pri katerih je bil uporabljen vsak orodje iz moskovskega arzenala, a so njuni voditelji in prebivalci kljub temu ostali trdni.