V Evropi je potrebnih 10 milijonov novih stanovanj

10 milijonov. Toliko novih stanovanj bo Evropa potrebovala v prihodnjih letih, da bo lahko rešila stanovanjsko krizo. Pomanjkanje dostopa do stanovanj je postalo velik problem po vsej EU, ki vpliva na življenja ljudi in zavira konkurenčnost naše Unije. Ne gradimo in ne obnavljamo dovolj, prav tako pa tega ne počnemo dovolj hitro. Evropski parlament je ustanovil prvi posebni odbor za stanovanjsko krizo v zgodovini, ki ima eno nalogo: pripraviti prvi evropski načrt za nujno reševanje tega izziva.

Poročilo, ki je bilo marca lani v Evropskem parlamentu sprejeto z veliko večino, določa jasno pot: okrepiti sodelovanje z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi, spodbuditi gradnjo in obnovo stanovanj, izboljšati dostop do javnega in zasebnega financiranja, razviti ciljno usmerjene politike za tiste, ki so najbolj potrebni pomoči, ter izboljšati izmenjavo podatkov.

Pravi izziv je preiti od usklajevanja na več ravneh k dejanskemu ukrepanju in se lotiti bistva problema: pomanjkanja stanovanj. Nujno je treba odpraviti to ogromno pomanjkanje 10 milijonov stanovanj. Številke preprosto ne izhajajo. Neizogibno je, da bodo cene pod močnim pritiskom navzgor. Poročilo Parlamenta ne le opredeljuje vzroke, temveč ponuja tudi konkretne ukrepe za izboljšanje razmer.

EU ima na voljo ustrezna orodja. Vemo, da je nujno pospešiti proces poenostavitve predpisov. Prekomerna birokracija duši gradbeni sektor. Prednost moramo dati paketu ukrepov za poenostavitev stanovanjske politike in Zakonu o gradbenih storitvah. Zagotoviti moramo zemljišča. Pospešiti moramo postopek izdajanja dovoljenj. Nesprejemljivo je, da lahko obravnava vlog za gradbena dovoljenja traja tudi do dveh let, preden je sprejeta odločitev. Davčno breme je treba zmanjšati. Predlagamo reformo direktive o DDV, ki bo omogočila uporabo izjemno znižane stopnje. V gradbenem sektorju moramo spodbujati inovacije: industrializacija, modularna ali prefabricirana gradnja lahko pomagajo rešiti problem. Pravna varnost je bistvena za nepremičninski trg.

Če resno mislimo z odpravo primanjkljaja in gradnjo 10 milijonov stanovanj, moramo mobilizirati kapital. Javna sredstva nikoli ne bodo zadostovala. Privabljanje zasebnih naložb je ključnega pomena. Zagotoviti moramo, da bodo krediti dosegli mala in srednje velika gradbena podjetja. Spodbujati moramo javno-zasebna partnerstva. Evropska sredstva imajo pomembno vlogo, in sicer prek Evropske investicijske banke ter napovedane vseevropske platforme za naložbe v stanovanja. 

Parlament je jasen: ukrepati moramo na področju ponudbe in financiranja. Evropska komisija ima precejšnje možnosti za ukrepanje. Kaj torej manjka? Politična volja, zdrava presoja in odločenost za uresničevanje ciljev. Prvi predlog Komisije za reševanje stanovanjske krize ni zadetek v polno. 9. septembra je Komisija predstavila začetni paket ukrepov, ki vključuje vrsto priporočil državam članicam in zakonodajni predlog o cenovno dostopnih stanovanjih. Med priporočili je nekaj takih, ki jih je vredno izpostaviti: pospešitev postopkov izdaje gradbenih dovoljenj in licenc, skrajšanje časa gradnje na 60 dni, olajšanje dostopa do stanovanj za mlade ter boljša izraba evropskih sredstev. Zveni dobro, a zaenkrat so to le priporočila.

Drugi predlog v tem paketu, tako imenovani Zakon o cenovno dostopnih stanovanjih, pa je popolno razočaranje. Njegov cilj je urediti kratkoročno turistično nastanitev, ne da bi pojasnil, kako bo to pripomoglo k rešitvi stanovanjskega problema, namesto tega pa predlaga omejitve pri nakupu drugih stanovanj ali zemljišč, ki se ne uporabljajo kot glavno prebivališče. Takšne ideje so v neposrednem nasprotju z nekaterimi temeljnimi načeli evropskega projekta, kot so zaščita zasebne lastnine, svobodna konkurenca in tržno gospodarstvo. In ne le to: gre za ukrep, ki so ga že preizkusile druge države: Francija in Švica sta dva primera. Po različnih študijah lahko taki ukrepi sicer delno omejijo cene, vendar imajo tudi negativne učinke na zaposlovanje in gospodarsko dejavnost. To težko lahko štejemo za najboljšo prakso pri reševanju problema, s katerim se soočamo.

Zdi se, da predlog Komisije izhaja bolj iz ideoloških predsodkov in političnih interesov kot iz resnične želje po rešitvi stanovanjskega problema. Evropski komisar Dan Jørgensen in podpredsednica Komisije Teresa Ribera sta v svojem pristopu na napačni poti. Zdi se, da poskušata posnemati določene vidike stanovanjske politike španske vlade, ki spodbuja intervencionizem, omejuje cene, odvrača naložbe in zmanjšuje ponudbo. To so ukrepi, ki krizo še poslabšujejo, zato jih je Evropski parlament že zavrnil ob sprejemanju svojega poročila.

Pomanjkanja stanovanj v Evropi ne bomo rešili z urejanjem njegovih posledic, kot predlaga politična levica. Ustvariti moramo rast in blaginjo. Nujno moramo privabiti naložbe, ne pa jih odganjati. Da bi to dosegli, moramo poenostaviti predpise, zmanjšati birokracijo, znižati davke, spodbujati inovacije ter privabiti javna in zasebna sredstva. 10 milijonov novih stanovanj: imamo načrt, kako to uresničiti; zdaj potrebujemo le še odločnost.