Evropa mora prevzeti poveljstvo

Iluzija o večnem miru v Evropi je razpadla. Vojna v Ukrajini, ponovni vzpon avtoritarnih režimov in vse večja nestabilnost na južnem krilu Evrope so uničili desetletja strateškega samozadovoljstva. Obdobja "mirovne dividende" po hladni vojni je konec.

Evropa si zaradi dramatično spremenjenega globalnega varnostnega okolja in vse manjše zavezanosti Združenih držav evropski varnosti ne more več privoščiti, da bi ostala strateško odvisna. Ukrepati moramo - in to skupaj. Naši državljani pričakujejo oprijemljivo varnost in ne vzvišenih besed, Evropa pa je odgovorna, da jo zagotovi.

Prišel je čas za vzpostavitev stalne, popolnoma opremljene evropske strukture poveljevanja in kontrole (C2): močnega večnacionalnega vojaškega poveljstva, ki lahko vodi avtonomne operacije, usklajuje prizadevanja držav članic in povezuje vojaško moč z evropskimi diplomatskimi, informacijskimi in gospodarskimi instrumenti.

Prišel je čas za vzpostavitev stalne, popolnoma opremljene evropske strukture poveljevanja in kontrole (C2): močnega večnacionalnega vojaškega poveljstva, ki bo sposobno voditi samostojne operacije, usklajevati prizadevanja držav članic in povezovati vojaško moč z evropskimi diplomatskimi, informacijskimi in gospodarskimi instrumenti.

Evropske države že kažejo politično voljo za skupno delovanje. Operacije, kot so Takuba, ASPIDES in Atalanta, dokazujejo, da je sodelovanje mogoče tudi zunaj konvencionalnega okvira skupne varnostne in obrambne politike (SVOP). Vendar te ad hoc strukture ne morejo nadomestiti integrirane stalne zmogljivosti. Operacije se pogosto vodijo s sedeža vodilne države ali se zaradi pomanjkanja evropske alternative celo prenesejo na Natovo poveljniško strukturo. Ta razdrobljenost zapravlja čas in spodkopava odgovornost.

Če želi Evropa postati resen geopolitični akter, mora vzpostaviti enotno vojaško poveljstvo, namenjeno ne le obvladovanju kriz, temveč tudi bojevanju in zmagi v spopadih visoke intenzivnosti. To bi pomenilo spremembo paradigme glede osebja, virov in tehnologije, vključno s potrebo po varnih digitalnih omrežjih in komunikacijskih orodjih, ki bi jih nadzorovala Evropa.

Obstoječi vojaški štab EU (EUMS) ima zaskrbljujoče premalo sredstev, saj ima le okoli 100 zaposlenih in deluje s skromnim letnim proračunom v višini 30 milijonov EUR. SHAPE, Natov štab, je zgrajen za bojevanje in ima sorazmerno 15-krat več operativnega osebja. Čas je, da preidemo na "EUMS+".

Evropa si že deli doktrino, se skupaj usposablja in skupaj razpolaga. Vendar pa strateško povezovanje zahteva več: revidirano upravljanje SVEU, izmenjavo obveščevalnih podatkov, skupno logistiko ter uskladitev javnih naročil na področju varnosti in obrambe, pri čemer je treba dati jasno prednost Evropi. In, kar je najpomembneje, politično soglasje o tem, kdo odloča v kriznih razmerah. Z razdrobljenim vodstvom ni mogoče učinkovito poveljevati.

Strateška avtonomija v petih do šestih letih je dosegljiv cilj, če te reforme začnemo izvajati zdaj in če evropski obrambni proračun namenimo sorazmerno z izzivi, ki so pred nami. Sedanjih 0,8 % večletnega finančnega okvira je premalo. Tako Evropska komisija kot predsedniki Evropskega sveta so upravičeno pozvali države članice, naj povečajo svoje vojaške izdatke nad sedanjo 2-odstotno mejo. Vendar bi morala tudi EU sama prevzeti pobudo in zagotoviti, da bodo z obrambo povezane naložbe v naslednjem večletnem finančnem okviru odražale te prednostne naloge. To pomeni, da je treba obrambo obravnavati z resnostjo prave evropske politike.

To bo zahtevalo tudi ponoven razmislek o strateškem kompasu. Vprašanje danes ni, kako dopolniti Nato, ampak ali smo pripravljeni na trenutek, ko ameriške podpore morda ne bo ali bo zmanjšana. Kot je pokazalo Trumpovo predsedovanje, ta trenutek ni več hipotetičen; je predvidljiva realnost.

Retorika se mora umakniti odločnosti. Imamo sredstva, znanje in izkušnje ter kolektivni vojaški potencial. Zdaj potrebujemo samo pogum, da jih pametno in neodvisno uporabimo. Vzpostavitev avtonomnega evropskega poveljstva je dokaz, da lahko Evropska unija prevzame odgovornost za svojo varnost, ko je to najbolj pomembno. Gre za drzen korak, ki pa je za Unijo, ki si prizadeva za geopolitično pomembnost, nujen.

Retorika se mora umakniti odločnosti. Imamo sredstva, znanje in izkušnje ter skupni vojaški potencial. Zdaj potrebujemo samo pogum, da jih pametno in neodvisno uporabimo. Vzpostavitev avtonomnega evropskega poveljstva je dokaz, da lahko Evropska unija prevzame odgovornost za svojo varnost, ko je to najpomembnejše.

Po mnenju komisarja za obrambo in vesolje Andriusa Kubiliusa se Evropa sooča z dvojno nujo: kratkoročno se mora pripraviti na morebitno rusko agresijo in načrtovati dolgoročno uravnoteženje čezatlantskega zavezništva. Za oboje so potrebni enaki temelji: institucionalna pripravljenost, skupne zmogljivosti in politična volja.

Ne živimo več v svetu, ki temelji na pravilih. Globalne rezultate vse bolj določa groba sila in ne diplomacija. Če želi Evropa ostati akter in ne le igralno polje, se mora ustrezno opremiti.

Stalna, avtonomna evropska struktura C2 ni samo vojaška potreba. Je tudi preizkus politične zrelosti Evrope. Orodja imamo. Imamo znanje in izkušnje. Zdaj potrebujemo le pogum za vodenje. Skupina EPP je pripravljena pokazati pot.