Stališče skupine EPP o obvladovanju migracij: odločen, pravičen in v prihodnost usmerjen pristop

Uvod

Skupina EPP zagovarja Evropo, ki ščiti svoje meje in se spopada z nezakonito migracijo. Prizadevamo si za ustavitev nenadzorovane migracije, da ne bi bila preobremenjena zmogljivost Evrope za vključevanje tistih, ki imajo pravico do bivanja.

Sprejetje Pakta o migracijah in azilu je pomenilo ključen korak k bolj nadzorovani evropski migracijski politiki. Vendar izzivi ostajajo, kar zahteva nadaljnje ukrepanje na ravni EU. Skupina EPP bo še naprej gonilna sila, ki bo Evropo usmerjala k odločnemu, pravičnemu in v prihodnost usmerjenemu pristopu k migracijam.

Zavedamo se potrebe po drznem novem ukrepanju, da bomo lahko hitro vrnili tiste, ki nimajo pravice do bivanja v Uniji, okrepili naše zunanje meje in zaščitili schengensko območje, premagali tihotapce ter se zoperstavili izkoriščanju migrantov s strani tretjih držav ali sovražnih nedržavnih akterjev.

Naše prednostne naloge so jasne. Izvedli bomo 9-točkovni načrt za premagovanje glavnih izzivov na področju migracij, s katerimi se sooča naša celina. Delamo naslednje korake v smeri migracijske politike, ki bo delovala v korist naše Unije in njenih državljanov.

Uvod

Migracije predstavljajo velik izziv za Evropo in ostajajo vir zaskrbljenosti. Čeprav smo leta 2024 začeli opažati zmanjšanje števila nezakonitih vstopov, kar potrjuje učinkovitost politik, ki jih je zasnovala in izvajala skupina EPP, se številne države članice še vedno soočajo z znatnim migracijskim pritiskom, zlasti tiste na frontni črti in ob vzhodnih mejah EU.

Glede na to, ob polni zavezanosti trdnemu, a pravičnemu migracijskemu in azilnemu sistemu, ki je skladen z mednarodnim pravom in pravom EU, vidimo nujno potrebo po izvajanju strožjih ukrepov proti tistim, ki morajo zapustiti EU, ter po preprečevanju vstopa tistih, ki ne izpolnjujejo potrebnih pogojev. Pravila so tu zato, da ščitijo naše državljane, in z njihovim spoštovanjem lahko pomagamo tudi tistim, ki resnično potrebujejo zaščito. Zato morajo nacionalni organi, zlasti organi pregona, imeti na voljo potrebna sredstva, orodja in pravno varnost. Želimo odločno uravnotežiti obveznosti in pravice tistih, ki zakonito prebivajo v EU. Želimo zagotoviti, da imajo vse države članice zmogljivosti in orodja za učinkovito upravljanje migracij ter da se izognejo preširoki razlagi pri uporabi prava EU.

Oddelek 1: Politike vračanja

Doslej se učinkovito izvrši le 20 % odločb o vrnitvi, čeprav so delujoče politike vračanja ključnega pomena za upravljanje migracij. Države članice morajo imeti na voljo učinkovit pravni in operativni nabor orodij za izvrševanje odločb o vrnitvi ter za odvračanje od nezakonitih prihodov in bivanja, podprt z ukrepi, kot so finančna jamstva ali pridržanje zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Naš cilj bo olajšati izvajanje odločb o vrnitvi in preprečiti nepotrebno administrativno breme za izvršilne organe. Pozivamo k okrepitvi vloge agencije Frontex, kar bi omogočilo tudi njeno sodelovanje v operacijah vračanja med tretjimi državami. Komisija je predložila predlog nove uredbe o vračanju, ki se osredotoča na: vzajemno priznavanje odločb o vrnitvi, skrajšane roke za pritožbe, strožje obveznosti za osebe, ki jih je treba vrniti, in posledice neizpolnjevanja obveznosti, pospešene postopke za osumljence kaznivih dejanj, vključno z razširjenimi razlogi za pridržanje in omejitev svobode gibanja, boljše ukrepe za preprečevanje bega ter omejene nesuspendirajoče učinke pritožb. Prisilni vrnitvi morata ostati verodostojna možnost, prostovoljne odhode pa je treba preprečiti, kadar predstavljajo resno oviro za učinkovito izvajanje vrnitev.

Posledice neizpolnjevanja obveznosti morajo biti stroge. Vključevati morajo tudi obveznost držav članic, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da so organi seznanjeni s krajem bivanja osebe, ki jo je treba vrniti, in da ta oseba ostane na voljo organom, dokler dejansko ne zapusti ozemlja države članice. Osebam, ki so prisilno vrnjene, je treba naložiti dolgoročno prepoved vstopa v EU, vključno s trajno in nedoločenim prepovedjo za tiste, ki predstavljajo varnostno grožnjo. Pozdravljamo predlog Komisije za pravni okvir za vzpostavitev centrov za vračanje zunaj EU v skladu z mednarodnimi standardi in jo pozivamo, naj v sodelovanju s tretjimi državami še naprej išče inovativne rešitve za boj proti nezakoniti migraciji.

Oddelek 2: Zaščita in krepitev zunanjih meja

Zaščita zunanjih meja EU je bistvena za učinkovito upravljanje migracij. Znotraj EU in schengenskega območja so države članice še naprej odgovorne za odločanje o tem, kdo vstopi na njihovo ozemlje. Učinkovito upravljanje meja vključuje tudi našo sposobnost odzivanja na številne hibridne grožnje, vključno z, a ne omejeno na, izkoriščanje migrantov kot orožja. Zagotoviti moramo močnejše zunanje meje z izboljšanim in strožjim pregledovanjem nezakonitih prihodov. Na vseh zunanjih mejah EU je treba uvesti celovito elektronsko spremljanje, podprto s strukturnimi in tehničnimi zaščitnimi ukrepi na mejah. Ključnega pomena je okrepitev sodelovanja z agencijami, kot so Frontex, Europol in Eurojust, ter podpora državam članicam. Frontex je treba preoblikovati v popolnoma operativno evropsko mejno agencijo, opremljeno z najsodobnejšimi, naprednimi tehnologijami nadzora, kot so droni, umetna inteligenca in biometrični sistemi. Delovanje agencije Frontex se mora razširiti na najbolj oddaljene regije, s čimer se zagotovi celovita zaščita meja. Nemudoma je treba skleniti sporazume o sodelovanju z afriškimi državami in drugimi partnerskimi državami. Zavezujemo se, da bomo število njegovega osebja potrojili na 30 000 in čim prej sprejeli potrebno zakonodajo, vključno s proračunskimi spremembami. Države članice bi morale na usklajen način in s podporo sredstev EU vzpostaviti regionalna središča za varnost meja na območjih, ki so pod migracijskim pritiskom. Prav tako moramo zagotoviti evropska sredstva za fizično infrastrukturo, izboljšave na področju elektronske varnosti meja in druga inovativna orodja za nadzor meja. Glede na geopolitični kontekst moramo spremeniti paradigmo in preiti od varnosti meja k obrambi meja. V naslednjem večletnem finančnem okviru EU je treba zagotoviti nova finančna sredstva za pokrivanje vseh potreb na tem področju.

Poglavje 3: Strateško sodelovanje s tretjimi državami

Nenadzorovane migracije obremenjujejo javne storitve, motijo lokalna gospodarstva in spodbujajo družbene napetosti, zlasti v državah članicah na frontni črti, kot so Španija, Italija ali Grčija, ter v manjših in geografsko ranljivih državah članicah, kot sta Ciper in Malta, kar vpliva tudi na države sekundarnega gibanja, kot sta Nemčija ali Francija. Strateška partnerstva s tretjimi državami so ključna za obvladovanje migracij. Sodelovanje se mora osredotočiti na obravnavanje temeljnih vzrokov, izboljšanje krepitve zmogljivosti in upravljanja meja, boj proti nezakonitim odhodom, tihotapljenju in trgovini z ljudmi ter olajševanje vračanj. Sporazumi, sklenjeni s Tunizijo, Egiptom ali Libanonom, nam kažejo pot, ki jo moramo slediti. Že sam sporazum med EU in Tunizijo je prinesel oprijemljive rezultate, saj se je število nezakonitih prihodov v Italijo samo letos zmanjšalo za 60 %. Komisijo pozivamo, naj zaključi pogajanja z Marokom in, kjer je to mogoče, začne nova pogajanja. Strukturirani dialogi, operativne razporeditve agencije Frontex in ciljno usmerjeno financiranje EU bodo okrepili ta prizadevanja. Sporazume je treba skleniti tudi z državami, ki niso sosednje, kot sta Senegal in Mavretanija, za razporeditev agencije Frontex, kar je ključnega pomena za nadzor odhoda nezakonitih migrantov proti Kanarskim otokom, novemu vstopnemu točki nezakonite migracije v Evropo. Delitev odgovornosti za reševanje na morju in izvrševanje pomorskega prava mora biti prav tako del strateških partnerstev, vključno z varnih pristanišč za izkrcanje rešenih migrantov. Vse vključene države, vključno z afriškimi, morajo prispevati svoj delež. Podpora EU tretjim državam bi morala vključevati digitalizacijo njihovih uprav, vzpostavitev zanesljivega civilnega statusa ter izdajanje biometričnih in varnih potrdil, kar nam bo omogočilo izmenjavo biometričnih podatkov v varnih pogojih. EU mora uporabiti vse razpoložljive instrumente – diplomatsko, gospodarsko in razvojno sodelovanje – za vzpostavitev močnejših, učinkovitejših in vzajemno koristnih partnerstev. Razvojna pomoč bi morala dati prednost državam, ki kažejo zavezanost k upravljanju migracij. Revidirani vizumski mehanizmi bi morali odvračati od zlorab in preprečevati grožnje. Prav tako morajo obstajati posledice v primeru nesodelovanja. Tretje države, ki ne sodelujejo pri preprečevanju nezakonitih odhodov ali pri izvajanju sporazumov ali dogovorov o ponovnem sprejemu, bodisi na nacionalni ravni bodisi na ravni EU, ne bi smele prejemati sredstev EU ali vizumov. Takšne odločitve bi bilo treba potrditi na ravni EU in jih enotno uporabljati v vseh državah članicah.

Oddelek 4: Zaščita schengenskega območja

Schengensko območje je eden najbolj oprijemljivih dosežkov evropske integracije in eden od glavnih stebrov evropskega projekta. V zadnjih letih je schengensko območje pod izjemnim pritiskom zaradi groženj, ki jih predstavljajo terorizem, radikalizacija, organizirani kriminal in nepooblaščena sekundarna gibanja državljanov tretjih držav. Skupina EPP zagovarja varen in brezmejni schengenski prostor, ki hkrati priznava pravico državam članicam, da kot skrajni ukrep ponovno uvedejo začasne notranje mejne kontrole, ki se uporabljajo izjemoma, sorazmerno, za omejeno obdobje in se umaknejo takoj, ko grožnje prenehajo obstajati. Ne države članice, temveč vztrajne in spreminjajoče se grožnje same po sebi predstavljajo nevarnost za celovitost schengenskega območja. Odpornost schengenskega območja je odvisna od učinkovitega upravljanja zunanjih meja ter zanesljivih informacijskih sistemov in podatkovnih baz, kot sta SIS in VIS. Pozivamo k hitremu začetku delovanja sistemov EES in ETIAS. Poenostavitev postopkov za vložitev prošenj za vizume, digitalizacija, povečanje kadrovskih zmogljivosti v regijah z velikim povpraševanjem ter boljše čezmejno sodelovanje so pomembni koraki k varnejšemu schengenskemu območju.

Oddelek 5: Izvajanje Evropskega pakta o azilu in migracijah

Evropski pakt o azilu in migracijah je sicer zgodovinski dosežek, vendar predstavlja le izhodišče, na katerem moramo zgraditi popolnoma celovit pristop k upravljanju migracij v vseh njihovih razsežnostih. To je dober začetek, vendar ni dovolj. Potrebno je usklajeno in pravočasno izvajanje, ki bo upoštevalo različne razmere v državah članicah ter učinkovito vključevalo in podpiralo tako regionalne kot lokalne organe. Usklajeni azilni sistemi morajo jasno razlikovati med osebami, ki potrebujejo zaščito, in ekonomskimi migranti. Varne zunanje meje in učinkoviti postopki so ključnega pomena za zagotovitev pravične delitve odgovornosti in solidarnosti med državami članicami. Države članice morajo s podporo Komisije v celoti uveljaviti sprejeto zakonodajo EU in zagotoviti izvajanje obstoječe zakonodaje. Da bi zmanjšali število prihodov, moramo pravočasno opraviti celovit pregled in v celoti izkoristiti koncept varne tretje države. Določena merila za povezavo niso primerna za ta namen in jih je treba ukiniti.

Evropa ni in ne more biti obravnavana kot edini cilj za vse nezakonite migrante in prosilce za azil. Upoštevati je treba omejene vire in omejene sprejemne zmogljivosti. Prav tako je treba posodobiti Uredbo o pogojih za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarnega varstva, da se bomo lahko spopadli z drugačno realnostjo pri prošnjah za azil. V okviru dublinskega mehanizma bi morala biti vsa prizadevanja usmerjena v izvajanje premestitev v učinkovitih in zanesljivih rokih ter s tem v odvračanje od nepooblaščenih sekundarnih premikov.

Kot dopolnilo k izvajanju pakta lahko Unija uvede ukrepe za zagotavljanje spodbud in podpore za ukrepe držav članic na področju integracije oseb, ki zakonito prebivajo v Uniji. Integracija je dvosmeren proces, ki od migrantov zahteva, da se naučijo lokalnih jezikov, spoštujejo običaje in zakone ter prispevajo k družbi. Za odobritev združitve družine bi morali biti predhodno dokazani integracija in finančna stabilnost. Ukrepi za integracijo bi morali preprečevati radikalizacijo in nastajanje vzporednih družb.

Oddelek 6: Boj proti tihotapljenju migrantov

Več kot 90 % nezakonitih migrantov se zanaša na tihotapce. Ugotovljeno je bilo, da so tihotapci migrantov in trgovci z ljudmi postali vse bolj nasilni, kar predstavlja nevarnost za naše mejne straže na vseh ravneh ter tveganje za našo notranjo varnost. Za razbitje mrež tihotapljenja so bistvenega pomena okrepljeno čezmejno sodelovanje, izmenjava obveščevalnih podatkov in podatkov, uporaba naprednih tehnologij ter boljše usklajevanje med državami članicami in drugimi agencijami na področju pravosodja in notranjih zadev. Frontex, Europol in Eurojust je treba okrepiti, da bodo lahko bolje podpirali države članice pri odkrivanju, preiskovanju in kazenskem pregonu organiziranega kriminala v vseh njegovih oblikah, zlasti tihotapljenja migrantov in trgovine z ljudmi, vključno z neprisilnimi preiskovalnimi pooblastili. Prav tako moramo okrepiti pravni okvir za preprečevanje omogočanja nepooblaščenega vstopa, tranzita in bivanja z višjimi pragovi za minimalne kazni, vključno s prevozniki. Prevozniki in trgovci z ljudmi so v operacijah iskanja in reševanja (SAR) našli način, kako izkoriščati ranljive posameznike ter pristojnosti in odgovornosti držav članic ter nadaljevati s svojimi nezakonitimi dejavnostmi, pri čemer reševalne akcije uporabljajo kot orodje za ohranjanje svojih kriminalnih mrež in ogrožanje še več življenj. Vsi akterji, vključno s civilno družbo, morajo spoštovati zakon. Kodeks ravnanja za organizacije civilne družbe, ki izvajajo iskalne in reševalne operacije, bi moral zagotoviti skladnost z mednarodnim pravom, hkrati pa odvračati od izkoriščanja s strani trgovcev z ljudmi. Pristop »sledite denarju« je ključen za razbitje mrež tihotapcev, pri čemer je treba v celoti izkoristiti direktivo o preprečevanju pranja denarja (AMLA) ter izvajati učinkovita pravila o zaplembi in obrnjenem dokaznem bremenu. Pozivamo k reviziji mandata Evropskega javnega tožilstva (EPPO), da se v njegov mandat vključi tihotapljenje migrantov kot del organiziranega kriminala.

Poglavje 7: Obravnavanje instrumentalizacije in zlorabe migrantov

EU se mora boriti proti instrumentalizaciji in uporabi migrantov kot orožja s strani sovražnih akterjev. Uporabo ranljivih ljudi kot orožja proti nam, bodisi za finančne bodisi za politične koristi, je treba preprečiti. Zaščita naših meja pred takšnimi sovražnimi dejanji pomeni tudi zaščito človekovih pravic instrumentaliziranih migrantov. Uporabiti moramo vse možnosti, ki jih ponuja naš nabor orodij, vključno z možnostmi, ki jih zagotavljata Schengenski mejni kodeks in Uredba o krizah. Sedanja azilna pravila je treba prilagoditi novim izzivom, da se prepreči izkoriščanje pravnih vrzeli s strani avtoritarnih režimov. Potrebna je celovitejša opredelitev izkoriščanja in zlorabe, da bi se lahko učinkovito borili proti tem hibridnim grožnjam tako na zunanjih mejah EU kot tudi znotraj držav. Predlagati je treba boljša pravila o obveznostih prevoznikov, skupaj z jasnimi kaznimi za neizpolnjevanje obveznosti, vključno s prepovedjo poslovanja v EU. Poleg tega poudarjamo, da je zagotavljanje varnosti in ozemeljske celovitosti z vsemi sredstvi privilegij in obveznost držav članic. Zato je treba razmisliti o izrednih ukrepih, ki so že zapisani v Pogodbah, vključno z začasnim odstopanjem od sekundarne zakonodaje, kot je pravica do azila, kadar se migranti instrumentalizirajo kot orožje proti EU, državam članicam in našim družbam. Ustanoviti je treba skupine EU za hitro odzivanje, ki bodo obvladovale poskuse izkoriščanja na mejah, ki jih povzročajo državno podprta prizadevanja za destabilizacijo.

Poglavje 8: Delovna migracija

Dobro upravljana zakonita migracija lahko pomaga pri odzivanju na spreminjajoče se potrebe trga dela, pri zadovoljevanju sedanjih in prihodnjih potreb po usposobljenosti ter pri zagotavljanju dinamičnega gospodarstva. Vendar pa lahko nadomesti upad domače delovne sile le, če so talenti in usposobljenosti novo prispelih oseb združljivi s potrebami držav članic, pri čemer pomagajo programi EU, kot je modra kartica. Razlike v izobrazbenem, kulturnem in jezikovnem ozadju lahko predstavljajo družbene izzive. Da bi kar najbolj povečali koristi zakonite migracije, moramo politike privabljanja talentov in migracijske poti združiti s trdnimi kratko- in dolgoročnimi ukrepi za podporo vključevanja in integracije. Ta prizadevanja zakonitim migrantom omogočajo, da v celoti prispevajo k razvoju EU in skupni blaginji. Zakonita migracija bi morala imeti osrednjo vlogo v širši razpravi, vključno s sodelovanjem s tretjimi državami izvora in tranzita za učinkovito upravljanje migracijskih tokov. V zvezi s tem bomo spremljali pobude, ki jih predlaga Evropska komisija, kot sta „EU Talent Pool“ in „EU Talent Partnerships“, hkrati pa bomo spoštovali suverenost držav članic in pomagali omejiti nezakonito migracijo.

9. poglavje: Pogled v prihodnost za migracijske in azilne politike, pripravljene na prihodnost

EU mora prilagoditi migracijske politike na podlagi svetovnih najboljših praks in trendov ter obravnavati ne le neposredne izzive, temveč tudi prihodnjo dinamiko migracij. Naši dve glavni prednostni nalogi morata biti zaustavitev nezakonite migracije in izvrševanje odločb o vrnitvi. Protokol med Italijo in Albanijo je prvi, a odločilni inovativni korak za odvračanje od nezakonite migracije in prekinitev poslovnega modela tihotapcev, saj dokazuje, da je v varnih tretjih državah kot glavno pravilo mogoče vložiti prošnjo za azil in jo obravnavati. Komisijo pozivamo, naj nadaljuje razprave o regionalnih izkrcnih centrih na obeh straneh Sredozemskega morja ter o drugih inovativnih rešitvah, kjer bo mogoče prosilce za azil varno sprejeti, njihove prošnje pa obravnavati na učinkovit, dostojen in human način. Prav tako si mora Komisija prizadevati za vzpostavitev centrov pod upravljanjem EU zunaj EU, kamor bi bilo mogoče premestiti določene kategorije državljanov tretjih držav, za katere so bile izdane odločbe o vrnitvi, medtem ko čakajo na končno odstranitev (centri za vrnitev). Konvencija o beguncih iz leta 1951 je imela ključno vlogo pri zaščiti tistih, ki bežijo pred preganjanjem. Vendar se je svetovno okolje od njenega sprejetja znatno spremenilo, pri čemer so se pojavili scenariji, ki jih Konvencija ni predvidela. Poleg tega je koncept subsidiarnosti zaščite pripeljal do nastanka dvojnega sistema, ki spodkopava učinkovitost skupnega evropskega azilnega sistema in ogroža solidarnost znotraj EU. EU mora začeti dialog o prilagoditvi Ženevske konvencije današnjemu svetu ter si prizadevati za bolj koheziven in celovit okvir, ki zagotavlja trdno zaščito beguncev, hkrati pa upošteva upravičene pomisleke držav članic glede varnosti in upravljanja migracij. Takšno proaktivno delovanje bi ponovno potrdilo zavezanost EU človekovim pravicam in njeno vodilno vlogo pri oblikovanju odzivnega mednarodnega sistema za zaščito beguncev.