Stališče stranke EPP o trgovinskih odnosih med EU in Kitajsko

Skupno sporočilo Evropske komisije in visokega predstavnika/podpredsednika iz leta 2019, v katerem je bila Kitajska hkrati opisana kot partnerica za sodelovanje, gospodarska tekmica in sistemska tekmica, še vedno odraža realnost naših dvostranskih odnosov. Trgovina med EU in Kitajsko ostaja eno najpomembnejših gospodarskih partnerstev na svetu, vendar jo vse bolj zaznamuje pomanjkanje resnično enakih pogojev. Dvostranska trgovina z blagom je leta 2025 dosegla 759 milijard evrov, vendar je EU leto zaključila z ogromnim primanjkljajem v višini 360 milijard evrov, kar ustreza 1 milijardi evrov na dan. Kumulativni učinek ogromnih industrijskih subvencij, posledične presežne zmogljivosti, deflacijskih pritiskov in manipulacije z valutami je v zadnjih letih kitajskim proizvajalcem prinesel umetne stroškovne prednosti. Peking je prav tako pokazal vzorec stopnjevanja prevlade, pri čemer je odvisnosti v dobavnih verigah, zlasti pri kritičnih surovinah, izkoristil kot orožje ter s povračilnimi preiskavami za doseganje političnih ciljev ciljal na politično občutljive evropske sektorje, kot so žganje, svinjina in mlečni izdelki. Čeprav se EU ne more ločiti od Kitajske, mora obravnavati naraščajočo asimetrijo, saj se evropska podjetja soočajo z omejenim dostopom do trga, neenakopravno obravnavo in pritiskom za prenos tehnologije, medtem ko kitajska podjetja uživajo širok dostop do evropskega enotnega trga. Evropska unija je največji izvozni trg za Kitajsko, kar nam daje zelo pomemben vpliv, ki ga še ne izkoriščamo v celoti.

Skupina EPP podpira skupno izjavo, dogovorjeno junija 2026, s katero se uvaja mehanizem posvetovanj med EU in Kitajsko o trgovini in naložbah ter skupno spremljanje za obravnavo neravnovesij v trgovini in naložbah, nadzora izvoza, pravic intelektualne lastnine in reforme STO. Da bi dosegli znaten napredek na teh štirih področjih, skupina EPP poziva k: 
 

EPP POZIVA K UKREPANJU

• EU bi morala svoje obstoječe instrumente trgovinske zaščite uporabljati odločneje, dosledneje in hitreje, saj preiskave trenutno lahko trajajo do 18 mesecev, v tem času pa lahko škoda za evropsko industrijo postane že nepopravljiva. V ta namen je nujno poenostaviti postopke, dodeliti dodatna sredstva ter zagotoviti finančno in tehnično podporo podjetjem, zlasti MSP, ki se soočajo z višjimi stroški v zvezi s trgovinskimi zaščitnimi postopki.
   

• V nadaljevanju razprave o globalnih makroekonomskih neravnovesjih na zasedanju Evropskega sveta 15. in 16. oktobra 2026 bi morala EU preseči zgolj boljšo uporabo sedanjih instrumentov in razviti širši, usklajen nabor ukrepov, vključno z okrepitvijo niza instrumentov EU z novimi instrumenti, ki bodo omogočili močnejša prizadevanja za zmanjšanje tveganj ter hitrejše mehanizme odzivanja v primeru povračilnih ukrepov.
   

• EU mora zagotoviti, da vsak trgovinski ukrep ostane sorazmeren, utemeljen z dokazi in začasen ter usmerjen v zmanjšanje negativnih posledic za tesne partnerske države, s ciljem ponovne vzpostavitve enakih pogojev in povečanja konkurenčnosti evropskih podjetij, ne pa v neskončno zaščito industrij.
   

• EU bi morala učinkovito obravnavati izogibanje svojim trgovinskim zaščitnim ukrepom, vključno s pretovarjanjem, preusmerjanjem poti in dezinformacijami ali pomanjkanjem sledljivosti glede porekla blaga.
   

• EU si mora prizadevati za večjo usklajenost med institucijami in državami članicami, saj razdrobljeni nacionalni pristopi oslabijo skupni vpliv Evrope.
   

• EU bi morala sprejeti bolj usmerjen, strateški in sektorsko specifičen pristop, pri čemer bi se osredotočila na sektorje in vrednostne verige, ki so v središču naše industrijske zmogljivosti, kot so strojna industrija, kemična industrija in avtomobilska industrija, ter na tiste, ki so bistveni za varnost in obrambo, kritično infrastrukturo in tehnologije, kot je umetna inteligenca.
   

• EU bi morala preprečevati povračilne trgovinske preiskave in druge nepoštene trgovinske prakse, usmerjene v občutljiv evropski izvoz kmetijsko-živilskih proizvodov, s tem da okrepi mehanizme zgodnjega opozarjanja in zagotovi učinkovito podporo prizadetim evropskim proizvajalcem ter tako prepreči, da bi evropsko kmetijstvo postalo tarča gospodarskega pritiska in političnih povračilnih ukrepov.
   

• EU bi se morala zavarovati pred gospodarskim prisiljevanjem s tehnološko in geografsko diverzifikacijo, tako pri ponudnikih v dobavni verigi kot pri prevoznih poteh, v skladu s prihajajočim instrumentom za diverzifikacijo. Ta pristop bi morali podpirati redni stresni testi, ki zajemajo neposredne in posredne odvisnosti v dobavni verigi ter razpoložljivost nadomestnih rešitev, pa tudi ocene gospodarskih vplivov za spremljanje učinkov na proizvajalce in potrošnike.
   

• EU bi morala okrepiti sodelovanje z zaupanja vrednimi partnerji za reševanje odvisnosti od kritičnih surovin, tudi prek notranje proizvodnje, predelave in zalog, ob opiranju na program RESourceEU, razmisliti o ustanovitvi Evropskega centra za kritične surovine, ter podpreti večstranske pobude, kot je Pax Silica, in spremljati predpise, ki omejujejo izpolnjevanje naših ciljev na področju kritičnih surovin.
   

• EU bi morala nadaljevati z ratifikacijo sporazumov o prosti trgovini z državami in partnerji, kot so Kanada, Mercosur, Indija, Avstralija in Indonezija, ter s pogajanji o sporazumih s partnerji, kot so Združeni arabski emirati, Filipini, Malezija in Tajska, pri čemer bi morala zagotoviti, da so v teh pogajanjih ustrezno zaščiteni evropski interesi in občutljivi sektorji.
   

• EU bi morala preseči skupna pravila za nadzor izvoza in spodbujati večjo usklajenost pri praksah ocenjevanja in izdajanja dovoljenj na evropski ravni, s čimer bi zmanjšala razdrobljenost med državami članicami ob spoštovanju nacionalnih pristojnosti ter nadgradila bistven napredek, ki ga je prinesla Uredba o pregledu neposrednih tujih naložb.
   

• EU bi morala napredovati v smeri enotnega orodja, postopka in pravilnika za upravljanje neposrednih tujih naložb, ki bi se uporabljali sorazmerno, pregledno, geostrateško in na podlagi dokazov.
   

• EU bi morala okrepiti carinsko izvrševanje, okrepiti OLAF in Evropsko tožilstvo ter v skladu s Carinskim zakonikom Unije uporabiti nove usklajene sankcije proti platformam za elektronsko trgovanje, ki ne izpolnjujejo zahtev, ter z Zakonom o digitalnih storitvah zagotoviti, da spletna tržišča preverjajo trgovce in zagotavljajo sledljivost.
   

• EU mora zagotoviti, da njena trgovinska in gospodarska varnostna politika upošteva nadaljnjo podporo Kitajske ruskemu vojnemu gospodarstvu, in sicer z zaprtjem poti za izogibanje prek finančnih in trgovinskih posrednikov.
   

• EU bi morala v skladu s svojo politiko „ene Kitajske“ ponovno potrditi svojo zavezanost ohranjanju statusa quo v Tajvanskem prelivu, pri čemer naj opozori, da sta stabilnost regije in prost pretok trgovine bistvena za globalne dobavne verige in gospodarsko varnost EU.
   

• EU bi morala graditi svojo strateško nepogrešljivost za Kitajsko ter povečati odvisnost Kitajske od EU v sektorjih, kot so civilno letalstvo, polprevodniki, farmacevtska industrija in biotehnologija.
   

• EU bi morala usklajevati svoj odziv z zaupanja vrednimi partnerji, vključno z Združenimi državami Amerike, tako na dvostranski ravni kot v okviru mednarodnih forumov, kot je G7, ter združevati medsebojno podporo s skupnimi protiukrepi, da se zaščiti pred gospodarskim pritiskom Kitajske.
   

• EU bi morala prizadevati za ponovno vzpostavitev enakih pogojev v okviru STO, s tem da odpravi blokado sistema reševanja sporov ter pregleda pravila o subvencijah in zaščitnih ukrepih.
   

Evropa ne stremi k spopadu s Kitajsko, temveč k poštenim in uravnoteženim odnosom, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju, pridobljenem z spoštovanjem, jasnimi pravili in vzajemnostjo. Sedaj, ko so bili obnovljeni parlamentarni odnosi, moramo izkoristiti priložnost za spodbujanje odprtega in konstruktivnega dialoga, hkrati pa ostati odločni pri zagovarjanju legitimnih evropskih interesov.