Vključevanje ni dobrodelnost - je pravičnost.

Je dostojanstveno in neodvisno življenje privilegij ali pravica?

Predstavljajte si, da trkate na vrata in iščete službo, a vas zavrnejo; ne zato, ker niste usposobljeni, ampak ker živite z invalidnostjo. Predstavljajte si, da morate obiskati zdravnika, priti v razred ali se z avtobusom odpeljati v službo, pa ugotovite, da so te osnovne storitve zgrajene za vse, razen za vas. Za milijone invalidov v Evropski uniji to ni domišljija, temveč vsakdanja resničnost.

Vse preveč invalidov je še vedno zapostavljenih - pri dostojnem delu, v javnem življenju, pri storitvah, ki naj bi podpirale in ščitile vse državljane.

Dostop do kakovostnega dela ostaja ena največjih ovir za invalide v EU. Šokantno je, da je zaposlenih le 47,4 % mladih invalidov, kar je v primerjavi z njihovimi vrstniki brez invalidnosti osupljiva vrzel 20 odstotnih točk. To ni le statistika. To je razlika med vključenostjo in izolacijo, med neodvisnostjo in revščino.

Dejansko več kot 28 % invalidov živi na robu revščine ali socialne izključenosti. To ni samo nesprejemljivo, ampak se je temu mogoče izogniti. Zaposlitev je več kot le plača. Je dostojanstvo, samostojnost in možnost, da se v celoti vključite v družbo.

A izzivi se tu še ne končajo. Zdravstveno varstvo je za mnoge še vedno nedosegljivo. Priložnosti za visokošolsko izobraževanje in strokovno usposabljanje so še vedno redke. Dostopnih in cenovno ugodnih stanovanj je v EU zelo malo. Trenutna prometna zakonodaja je sicer izboljšana, vendar še vedno pomanjkljiva, zato je potovanje nenehna bitka.

Za invalidne ženske so ti izzivi še večji. Soočajo se z večplastno diskriminacijo: večjo brezposelnostjo, nižjimi plačami, zaskrbljujočo stopnjo nasilja in dodatnimi težavami pri dostopu do zdravstvenega varstva.

Evropska unija - in vsak od nas - mora storiti več in bolje! Pot naprej zahteva pogumne in konkretne ukrepe. Nujno je treba odpraviti vrzel v zaposlovanju z zagotavljanjem lažjega dostopa do delovnih mest s ciljno usmerjenimi podpornimi programi, vključno s prilagojenim usposabljanjem, in z uveljavljanjem primernih prilagoditev na delovnem mestu. Invalidom je treba zagotoviti dostopno zdravstveno varstvo, izobraževanje in stanovanja s posodobljenimi zakoni in ustreznim financiranjem vključujočih storitev, ki ustrezajo dejanskim potrebam. Prometne politike je treba nujno spremeniti, da se odpravijo preostale ovire in zagotovi resnična mobilnost za vse. To so stebri popolne vključenosti in resnične neodvisnosti.

Poleg tega so za zmanjšanje tveganja revščine potrebni sistemi socialne zaščite, ki so vključujoči in se odzivajo na potrebe invalidov. Prav tako se je treba odločno spopasti z diskriminacijo na podlagi spola, in sicer z namenskimi sredstvi, namenjenimi zaščiti in krepitvi vloge invalidnih žensk.

Vključevanje je pravičnost in ne dobrodelnost. Skupina EPP se zavzema za uresničitev teh ciljev s konkretnimi politikami in močno politično voljo.

Čas za ukrepanje je zdaj. Za dostojanstvo. Za enakost. Za prihodnost, v kateri nihče ne bo zapostavljen. Ker pripadnost ni privilegij - je pravica.