Stališče skupine EPP o izkoriščanju migracij: Stališče o migraciji: odločen, pravičen in v prihodnost usmerjen pristop

Uvod

Skupina EPP se zavzema za Evropo, ki varuje svoje meje in se bori proti nezakonitim migracijam. Prizadevamo si za zaustavitev nenadzorovanih migracij, da ne bi bila preobremenjena evropska sposobnost vključevanja tistih, ki imajo pravico ostati.

Sprejetje Pakta o migracijah in azilu je pomenilo ključni korak k bolj nadzorovani evropski migracijski politiki. Vendar pa izzivi ostajajo in zahtevajo nadaljnje ukrepanje na ravni EU. Skupina EPP bo še naprej gonilna sila, ki bo Evropo usmerjala k trdnemu, pravičnemu in v prihodnost usmerjenemu pristopu k migracijam.

Menimo, da so potrebni novi drzni ukrepi za hitro vračanje tistih, ki nimajo pravice do bivanja v Uniji, krepitev naših zunanjih meja in zaščito schengenskega območja, premagovanje tihotapcev in preprečevanje oboroževanja migrantov s strani tretjih držav ali sovražnih nedržavnih akterjev.

Naše prednostne naloge so jasne. Izvedli bomo načrt v devetih točkah za premagovanje glavnih migracijskih izzivov, s katerimi se sooča naša celina. Storili bomo naslednje korake k migracijski politiki, ki bo koristila naši Uniji in njenim državljanom.

Preambula

Migracije so za Evropo velik izziv in še naprej vzbujajo zaskrbljenost. Čeprav se je leta 2024 začelo zmanjševati število nezakonitih vstopov, kar potrjuje učinkovitost politik, ki jih zasleduje in izvaja Skupina EPP, se številne države članice še naprej soočajo z velikim migracijskim pritiskom, zlasti tiste na prvi bojni črti in ob vzhodnih mejah EU.

Glede na to, čeprav smo v celoti zavezani trdnemu, a pravičnemu migracijskemu in azilnemu sistemu, ki je v skladu z mednarodnim pravom in pravom EU, menimo, da je nujno treba uveljaviti strožje ukrepe proti tistim, ki morajo zapustiti EU, ter preprečiti vstop tistim, ki ne izpolnjujejo potrebnih pogojev. Pravila so namenjena zaščiti naših državljanov, z njihovim upoštevanjem pa lahko pomagamo tudi tistim, ki resnično potrebujejo zaščito. Za to morajo imeti nacionalni organi, zlasti organi kazenskega pregona, na voljo potrebna sredstva, orodja in pravno varnost. Želimo biti odločni pri vzpostavljanju ravnovesja med obveznostmi in pravicami tistih, ki zakonito prebivajo v EU. Zagotoviti želimo, da imajo vse države članice zmogljivosti in orodja za učinkovito upravljanje migracij ter da se izognejo pretiranemu razlaganju uporabe prava EU.

Oddelek 1: Politike vračanja

Doslej je bilo učinkovito izvršenih le 20 % odločb o vrnitvi, čeprav so delujoče politike vračanja ključnega pomena za upravljanje migracij. Države članice morajo imeti na voljo učinkovito pravno in operativno orodje za izvrševanje odločb o vrnitvi ter odvračanje od nezakonitih prihodov in bivanja, podprto z ukrepi, kot so finančna jamstva ali pridržanje zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Prizadevali si bomo olajšati izvajanje odločb o vrnitvi in preprečiti nepotrebno upravno breme za izvršilne organe. Pozivamo k okrepljeni vlogi agencije Frontex, ki bo lahko sodelovala tudi v operacijah vračanja med tretjimi državami. Komisija je predstavila predlog nove uredbe o vračanju, ki se osredotoča na: vzajemno priznavanje odločb o vračanju, skrajšanje pritožbenih rokov, strožje obveznosti za osebe, ki jih je treba vrniti, in posledice njihovega neizpolnjevanja, pospešene postopke za osumljence kaznivih dejanj, vključno z okrepljenimi razlogi za pridržanje in omejitev svobode gibanja, boljše ukrepe za boj proti pobegom ter omejene nesuspenzivne učinke pritožb. Prisilno vračanje mora ostati verodostojna možnost, prostovoljne odhode pa je treba zatreti, kadar predstavljajo resno oviro za učinkovito izvajanje vračanja.

Posledice neizpolnjevanja obveznosti morajo biti stroge. Vključevati mora tudi obveznost držav članic, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da so organi seznanjeni s tem, kje se nahaja posameznik, ki ga je treba vrniti, in da oseba ostane na voljo organom, dokler dejansko ne zapusti ozemlja države članice. Za prisilno vrnjene posameznike je treba uvesti dolgoročno prepoved vstopa v EU, vključno s trajno in časovno neomejeno prepovedjo za tiste, ki predstavljajo varnostno grožnjo. Pozdravljamo predlog Komisije o pravnem okviru za vzpostavitev centrov za vračanje zunaj EU v skladu z mednarodnimi standardi in jo pozivamo, naj v sodelovanju s tretjimi državami še naprej išče inovativne rešitve za boj proti nezakonitim migracijam.

Oddelek 2: Varovanje in krepitev zunanjih meja

Varovanje zunanjih meja EU je bistvenega pomena za učinkovito upravljanje migracij. V EU in schengenskem območju so države članice še naprej odgovorne za odločanje o tem, kdo vstopi na njihovo ozemlje. Učinkovito upravljanje meja vključuje tudi našo sposobnost odzivanja na številne hibridne grožnje, med drugim tudi na uporabo orožja med migranti. Zagotoviti moramo močnejše zunanje meje z okrepljenim in strožjim preverjanjem nezakonitih prišlekov. Na vseh zunanjih mejah EU je treba izvajati celovito elektronsko spremljanje, ki ga podpira strukturno in tehnično varovanje meja. Ključnega pomena je okrepiti sodelovanje z agencijami, kot so Frontex, Europol in Eurojust, ter podpirati države članice. Agencijo Frontex je treba preoblikovati v popolnoma operativno evropsko agencijo za meje, opremljeno z najsodobnejšimi in naprednimi tehnologijami nadzora, kot so brezpilotna letala, umetna inteligenca in biometrični sistemi. Agencija Frontex bi morala biti razporejena tudi v najbolj oddaljene regije, kar bi zagotovilo celovito varovanje meja. Z afriškimi in drugimi partnerskimi državami je treba nemudoma skleniti sporazume o sodelovanju. Zavezujemo se, da bomo potrojili število njenega osebja na 30 000 in čim prej sprejeli potrebno zakonodajo, vključno s proračunskimi spremembami. Države članice bi morale na usklajen način in ob podpori sredstev EU vzpostaviti regionalna središča za varovanje meja na območjih, ki so pod migracijskim pritiskom. Zagotoviti moramo tudi evropska sredstva za fizično infrastrukturo, izboljšave elektronskega varovanja meja in druga inovativna orodja za nadzor meja. Glede na geopolitični kontekst moramo spremeniti paradigmo, in sicer z varovanja meja na obrambo meja. V naslednjem večletnem finančnem okviru EU je treba zagotoviti sveža finančna sredstva za izpolnitev vseh potreb na tem področju.

Oddelek 3: Strateško sodelovanje s tretjimi državami

Nenadzorovane migracije obremenjujejo javne storitve, motijo lokalna gospodarstva in spodbujajo socialne napetosti, zlasti v državah članicah na prvi bojni črti, kot so Španija, Italija ali Grčija, ter v manjših in geografsko ranljivih državah članicah, kot sta Ciper in Malta, vplivajo pa tudi na države sekundarnega gibanja, kot sta Nemčija ali Francija. Strateška partnerstva s tretjimi državami so ključnega pomena za upravljanje migracij. Sodelovanje se mora osredotočiti na odpravljanje temeljnih vzrokov, izboljšanje krepitve zmogljivosti in upravljanja meja, boj proti nezakonitim odhodom, tihotapljenju in trgovini z ljudmi ter olajšanje vračanja. Sporazumi, sklenjeni s Tunizijo, Egiptom ali Libanonom, nam kažejo pot, ki ji moramo slediti. Samo sporazum med EU in Tunizijo je prinesel oprijemljive rezultate, saj se je število nezakonitih prihodov v Italijo samo letos zmanjšalo za 60 %. Komisijo pozivamo, naj zaključi pogajanja z Marokom in po možnosti začne nova pogajanja. Strukturirani dialogi, operativne napotitve agencije Frontex in ciljno usmerjeno financiranje EU bodo okrepili ta prizadevanja. Skleniti je treba tudi sporazume z nesorodnimi državami, kot sta Senegal in Mavretanija, o napotitvi agencije Frontex, ki je ključnega pomena za nadzor odhodov nezakonitih migrantov proti Kanarskim otokom, ki so nova vstopna vrata nezakonitih migracij v Evropo. Del strateških partnerstev mora biti tudi delitev odgovornosti za reševanje na morju in izvrševanje pomorskega prava, vključno z varnimi pristanišči za izkrcanje rešenih migrantov. Vse vpletene države, tudi afriške, morajo prispevati svoj delež. Podpora EU tretjim državam bi morala vključevati digitalizacijo njihovih uprav, vzpostavitev zanesljivega civilnega statusa ter izdajo biometričnih in varnih potrdil, ki bodo omogočala izmenjavo biometričnih podatkov v varnih pogojih. EU mora uporabiti vse razpoložljive instrumente - diplomatsko, gospodarsko in razvojno sodelovanje - za vzpostavitev močnejših, učinkovitejših in vzajemno koristnih partnerstev. Razvojna pomoč bi morala dajati prednost državam, ki so zavezane upravljanju migracij. Revidirani vizumski mehanizmi morajo odvračati od zlorab in preprečevati grožnje. V primeru nesodelovanja je treba predvideti tudi posledice. Tretje države, ki ne sodelujejo pri preprečevanju nezakonitih odhodov ali izvajanju sporazumov ali dogovorov o ponovnem sprejemu na nacionalni ravni ali na ravni EU, ne bi smele prejeti sredstev EU ali vizumov. Takšne odločitve je treba potrditi na ravni EU in jih enotno uporabljati v vseh državah članicah.

Oddelek 4: Varovanje schengenskega območja

Schengensko območje je eden najbolj oprijemljivih dosežkov evropskega povezovanja in eden glavnih stebrov evropskega projekta. V zadnjih letih se je schengensko območje soočalo z izjemnim pritiskom zaradi groženj, ki jih predstavljajo terorizem, radikalizacija, organizirani kriminal in nedovoljeno sekundarno gibanje državljanov tretjih držav. Skupina EPP se zavzema za varno schengensko območje brez meja, ki hkrati priznava pravico držav članic do ponovne uvedbe začasnega nadzora na notranjih mejah kot skrajnega ukrepa, ki se uporablja izjemoma, sorazmerno, za omejeno obdobje in se umakne takoj, ko nevarnosti prenehajo obstajati. Celovitosti schengenskega območja ne ogrožajo države članice, temveč vztrajne in spreminjajoče se grožnje. Odpornost schengenskega območja je odvisna od učinkovitega upravljanja zunanjih meja ter zanesljivih informacijskih sistemov in podatkovnih zbirk, kot sta SIS in VIS. Pozivamo k hitremu začetku delovanja sistemov EES in ETIAS. Racionalizacija postopkov za izdajo vizumov, digitalizacija in povečanje zmogljivosti osebja v regijah z visokim povpraševanjem ter boljše čezmejno sodelovanje so pomembni koraki k varnejšemu schengenskemu območju.

Oddelek 5: Izvajanje Evropskega pakta o azilu in migracijah

Evropski pakt o azilu in migracijah, čeprav je zgodovinski, je le izhodišče, na katerem moramo zgraditi popolnoma celovit pristop k upravljanju migracij v vseh njihovih razsežnostih. Je dober začetek, vendar ne zadostuje. Potrebno je usklajeno in pravočasno izvajanje, ki bo odražalo različne okoliščine v državah članicah ter učinkovito vključevalo in podpiralo regionalne in lokalne organe. Usklajeni azilni sistemi morajo jasno razlikovati med tistimi, ki potrebujejo zaščito, in ekonomskimi migranti. Za zagotovitev pravične delitve odgovornosti in solidarnosti med državami članicami so ključnega pomena zavarovane zunanje meje in učinkoviti postopki. Države članice morajo ob podpori Komisije v celoti izvajati sprejeto zakonodajo EU in uporabo obstoječe zakonodaje. Pravočasno moramo izvesti celovit pregled in v celoti uporabiti koncept varne tretje države, da bi zmanjšali število prihodov. Merila za povezavo, kot so bila vzpostavljena, ne ustrezajo svojemu namenu in jih je treba ukiniti.

Evropa ni in ne more biti edini cilj vseh nezakonitih migracij in prosilcev za azil. Upoštevati je treba omejena sredstva in omejene sprejemne zmogljivosti. Prav tako je treba posodobiti uredbo o pogojih za pridobitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite, da bi se soočili z drugačno realnostjo pri prošnjah za azil. V okviru dublinskega mehanizma bi morala biti vsa prizadevanja usmerjena v izvajanje premestitev v učinkovitih in zanesljivih rokih ter s tem odvračanje od nedovoljenih sekundarnih premikov.

Poleg izvajanja pakta lahko Unija uvede ukrepe za zagotavljanje spodbud in podpore za ukrepanje držav članic na področju vključevanja posameznikov, ki zakonito prebivajo v EU. Vključevanje je dvosmerni proces, ki od migrantov zahteva, da se naučijo lokalnih jezikov, spoštujejo običaje in zakone ter prispevajo k družbi. Za odobritev združitve družine je treba dokazati integracijo in finančno stabilnost. Ukrepi za vključevanje se morajo boriti proti radikalizaciji in vzporednim družbam.

Oddelek 6: Boj proti tihotapljenju migrantov

Več kot 90 % nezakonitih migrantov se zanaša na tihotapce^[1]. Opaziti je, da so tihotapci in trgovci z migranti vse bolj nasilni, saj predstavljajo nevarnost za naše mejne straže na vseh ravneh in tveganje za našo notranjo varnost. Za razbitje tihotapskih mrež so nujni okrepljeno čezmejno sodelovanje, izmenjava obveščevalnih podatkov in podatkov, uporaba naprednih tehnologij ter boljše usklajevanje med državami članicami in drugimi agencijami PNZ. Okrepiti je treba Frontex, Europol in Eurojust, da bi bolje podpirali države članice pri odkrivanju, preiskovanju in pregonu vseh oblik organiziranega kriminala, zlasti tihotapljenja migrantov in trgovine z ljudmi, tudi z nenasilnimi preiskovalnimi pooblastili. Prav tako moramo okrepiti pravni okvir za preprečevanje omogočanja nedovoljenega vstopa, tranzita in bivanja z višjimi pragovi za najnižje kazni, vključno s prevozniki. Tihotapci in trgovci z ljudmi so v operacijah SAR našli metodo za izkoriščanje ranljivih posameznikov ter pristojnosti in odgovornosti držav članic ter za nadaljevanje svojih nezakonitih dejavnosti, pri čemer so reševalna prizadevanja uporabili kot orodje za ohranjanje svojih kriminalnih mrež in ogrožanje več življenj. Vsi akterji, vključno s civilno družbo, morajo spoštovati zakonodajo. Kodeks ravnanja za organizacije civilne družbe, ki izvajajo operacije iskanja in reševanja, bi moral zagotoviti spoštovanje mednarodnega prava in hkrati odvračati trgovce z ljudmi od izkoriščanja. Za razbitje tihotapskih mrež, polno uporabo zakona o preprečevanju pranja denarja ter izvajanje učinkovitih pravil o zaplembi in obrnjenem dokaznem bremenu je ključnega pomena pristop "sledi denarju". Pozivamo k reviziji mandata EPPO, da bi v svoj mandat vključila tudi tihotapljenje migrantov kot del organiziranega kriminala.

Oddelek 7: Reševanje problematike instrumentalizacije migrantov in njihove uporabe kot orožja

EU se mora boriti proti instrumentalizaciji in oboroževanju migrantov s strani sovražnih akterjev. Preprečiti je treba uporabo ranljivih ljudi kot orožja proti nam zaradi finančnih ali političnih koristi. Varovanje naših meja pred takšnimi sovražnimi dejanji pomeni tudi varovanje človekovih pravic instrumentaliziranih migrantov. Uporabiti moramo vse zmogljivosti našega nabora orodij, vključno z možnostmi, ki jih zagotavljata Zakonik o schengenskih mejah in krizna uredba. Sedanja azilna pravila je treba prilagoditi novim izzivom, da se prepreči izkoriščanje pravnih vrzeli s strani avtoritarnih režimov. Za učinkovit boj proti tem hibridnim grožnjam na zunanjih mejah EU in znotraj nje je potrebna celovitejša opredelitev instrumentalizacije in uporabe orožja. Predlagati je treba boljša pravila o obveznostih za ponudnike prevoza ter jasne kazni za njihovo neupoštevanje, vključno s prepovedjo delovanja v EU. Poleg tega poudarjamo, da je v pristojnosti in dolžnosti držav članic, da z vsemi sredstvi zagotovijo svojo varnost in ozemeljsko celovitost. Zato je treba razmisliti o izrednih ukrepih, ki so že zapisani v Pogodbah, vključno z začasnim odstopanjem od sekundarne zakonodaje, kot je pravica do azila, kadar so migranti uporabljeni kot orožje proti EU, državam članicam in našim družbam. Ustanoviti bi bilo treba skupine EU za hitro ukrepanje, ki bi obvladovale poskuse instrumentalizacije na mejah, ki jih povzročajo destabilizacijska prizadevanja pod državno pokroviteljstvom.

Oddelek 8: Delovne migracije

Dobro upravljane zakonite migracije lahko pomagajo pri odzivanju na spreminjajoče se potrebe na trgu dela, da se izpolnijo sedanje in prihodnje potrebe po znanju in spretnostih ter zagotovi dinamično gospodarstvo. Vendar pa lahko nadomestijo upad domače delovne sile le, če so talenti in spretnosti novo prispelih ljudi skladni s potrebami držav članic, pri čemer jim pomagajo sheme EU, kot je modra karta. Razlike v izobrazbi, kulturnem in jezikovnem ozadju lahko predstavljajo socialne izzive. Da bi čim bolj povečali koristi zakonitih migracij, moramo politike privabljanja talentov in migracijske poti povezati z zanesljivimi kratkoročnimi in dolgoročnimi ukrepi za podporo vključevanju in integraciji. Ta prizadevanja zakonitim migrantom omogočajo, da v celoti prispevajo k razvoju in skupni blaginji EU. Zakonite migracije bi morale imeti osrednjo vlogo v širši razpravi, vključno s sodelovanjem s tretjimi državami izvora in tranzita za učinkovito upravljanje migracijskih tokov. V zvezi s tem bomo spremljali pobude, ki jih je predlagala Evropska komisija, kot sta zbirka talentov EU in partnerstva EU za talente, pri čemer bomo spoštovali suverenost držav članic in pomagali zajeziti nezakonite migracije.

Oddelek 9: Prihodnost za migracijske in azilne politike, prilagojene prihodnosti

EU mora prilagoditi migracijske politike na podlagi najboljših svetovnih praks in trendov, pri čemer ne sme obravnavati le neposrednih izzivov, temveč tudi prihodnjo migracijsko dinamiko. Naši dve glavni prednostni nalogi morata biti zaustavitev nezakonitih migracij in izvrševanje odločb o vračanju. Protokol med Italijo in Albanijo je prvi, a odločilni inovativni korak za odvračanje od nezakonitih migracij in prekinitev poslovnega modela tihotapcev, saj dokazuje, da sta prošnja za azil in njegova obravnava v varnih tretjih državah kot glavno pravilo mogoča. Komisijo pozivamo, naj nadaljuje razprave o regionalnih platformah za izkrcanje na obeh straneh Sredozemskega morja in drugih inovativnih rešitvah, kjer bi lahko varno sprejeli prosilce za azil ter učinkovito, dostojanstveno in humano ocenili njihove prošnje. Prav tako si mora Komisija prizadevati za vzpostavitev centrov zunaj EU, ki jih upravlja EU in v katere bi lahko premestili nekatere kategorije državljanov tretjih držav, za katere veljajo odločbe o vrnitvi, medtem ko čakajo na dokončno odstranitev (centri za vračanje). Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 je bila ključnega pomena za zaščito tistih, ki bežijo pred preganjanjem. Vendar pa se je svetovno okolje od njenega nastanka močno spremenilo in je prineslo scenarije, ki jih Konvencija ni predvidela. Poleg tega je koncept subsidiarne zaščite privedel do oblikovanja dvojnega sistema, ki spodkopava učinkovitost skupnega evropskega azilnega sistema in ogroža solidarnost v EU. EU mora začeti dialog o prilagoditvi Ženevske konvencije sedanjemu svetu ter si prizadevati za bolj koheziven in celovit okvir, ki bo zagotavljal trdno zaščito beguncev in hkrati obravnaval upravičene skrbi držav članic glede varnosti in upravljanja migracij. Takšno proaktivno sodelovanje bi ponovno potrdilo zavezanost EU človekovim pravicam in njeno vodilno vlogo pri oblikovanju odzivnega mednarodnega režima zaščite beguncev.