Konec energetskega izsiljevanja: Najbolj drzna poteza Evrope doslej

Pred nekaj zimami je Evropa zadrževala dih. Družine so opazovale, kako se računi za ogrevanje dvigujejo na raven, ki je še niso poznale. Podjetja so ugasnila luči, da bi preživela. Novice so odštevale odstotek plina, ki je ostal v skladiščih, kot da bi šlo za rešilno bilko. V ozadju vsega tega pa je bila neprijetna resničnost: Rusija je energetsko odvisnost Evrope spremenila v politično orožje.

Ta kriza ni bila naključje. Bila je opozorilo. Lekcija, ki je Evropa ne sme pozabiti.

Decembra letos so Evropski parlament in države članice EU dosegli prelomni sporazum: trdno in nepovratno pot za postopno opuščanje ruskega plina in nafte. To je več kot le tehnična uredba; to je odločitev Evrope, da varnost, vrednote in suverenost zamenjajo izsiljevanje. Zaradi našega odločnega vztrajanja morajo države članice od 1. januarja 2027 dalje neposredno ali posredno prenehati kupovati utekočinjen zemeljski plin, od 30. septembra 2027 pa plinovodni plin od ruskega agresorja.

Postopna ukinitev je v svojem bistvu odraz preproste resnice: ukinitev ruskega plina je bistvenega pomena za varnost in suverenost Evrope.

Vendar mora biti energetska neodvisnost tudi pravična. V Evropski ljudski stranki smo bili od samega začetka jasni: ukinitev ruske energije ne sme iti na račun navadnih ljudi ali evropske industrije. Energetska neodvisnost je uspešna le, če jo spremljata cenovna dostopnost in varnost. Zato smo si prizadevali, da bi ta postopna ukinitev okrepila strateško avtonomijo Evrope, hkrati pa ohranila stabilne in predvidljive cene energije tako za gospodinjstva kot za podjetja. Prehod ne sme biti le moralno pravilen, ampak mora biti tudi ekonomsko vzdržen za vse.

Sporazum se ne konča pri plinu. Parlament je zagotovil tudi zavezo Evropske komisije, da bo na začetku leta 2026 predstavila zakonodajo, ki bo do konca leta 2027 popolnoma prepovedala uvoz ruske nafte. S tem je zapolnjena ena najnevarnejših vrzeli v naši sankcijski arhitekturi. Evropa ne more še naprej plačevati Rusiji več za energijo, kot zagotavlja Ukrajini v obliki pomoči. Vsak evro, ki se steče v Moskvo, poganja vojni stroj, vsak dan, ko Evropa še naprej kupuje rusko energijo, pomeni izgubljena življenja v Ukrajini.

Nova pravila uvajajo tudi stroge in usklajene kazni za tiste, ki se skušajo izogniti prepovedi, in odpravljajo vrzeli - od nepreglednih "flot v senci" do nejasnega izvora uvoženega plina. Uvozniki bodo zdaj morali predložiti zanesljiva dokazila o tem, od kod dejansko prihaja njihova energija. To ni birokracija zaradi same birokracije, temveč način, kako zagotoviti, da Evrope nikoli več ne bodo prevarali nezanesljivi ali sovražni dobavitelji.

Da bi to dosegli, sporazum uvaja okrepljeno preverjanje izvora in lastništva ter nadzor, ki naj bi zaprl posredne poti, obenem pa ohranja sorazmernost postopkov, tako da lahko zakoniti dobavitelji še naprej poslujejo.

Iz preteklosti smo se tudi nekaj naučili. Okvir vključuje stroge pogoje za vsako začasno opustitev prepovedi, ki je dovoljena le v res nujnih primerih in nikoli kot zadnja vrata za politični pritisk. Jasni roki, strogo izvrševanje in pregledno spremljanje bodo zaščitili enotni trg, ohranili pretok energije v vseh državah članicah ter podprli hitrejši prehod na obnovljive vire energije in raznolike vire utekočinjenega zemeljskega plina.

Pomembno je, da ta sporazum ni le izboljšan predlog Komisije. Je tudi dokaz, da lahko Evropski parlament deluje hitro in enotno, ko je ogrožena varnost Evrope. V samo nekaj mesecih so se glavne politične skupine dogovorile o stališču, ki je trdnejše, čistejše in bolj strateško. Skupina EPP se je zavzemala za predčasno prenehanje veljavnosti dolgoročnih plinskih pogodb, okrepitev izvrševanja ter razširitev področja uporabe na nafto in naftne derivate. To niso bile simbolične poteze; to so bili nujni ukrepi za zaščito evropske svobode delovanja.

Obdobje ruskega plina in nafte v Evropi se končuje. Ne zato, ker bi bilo to enostavno, ampak zato, ker je to nujno. Evropa je za svojo preteklo odvisnost plačala visoko ceno - gospodarsko, politično in moralno. Zdaj s tem sporazumom končno obračamo list.

To ni le odločitev o energiji. To je obljuba: Evropa se bo postavila na lastne noge. Evropa ne bo financirala Putinove vojne. Evropa ne bo nikoli več dovzetna za energetsko izsiljevanje. To je prihodnost, v katero je vredno vlagati.